Nejčev b(r)log

Bliža se izpitno obdobje in tokrat sem se odločil za spremembo od preteklih let, z uko pričeti takoj po novem letu ter dejansko opraviti veliko večino izpitov pred koncem poletja. Prvi je na sporedu 27. januarja, ostali trije mu pa datumsko precej tesno sledijo (30. ter 01. in nato še 13.02.). Jutri smo “komaj” tretjega, časa je še relativno ne tako malo. Vse je še odprto.

Bom pa dejansko bolj kot, da drugi berejo, poizkusil imeti nekakšen “dnevnik” na blogu, da bom ob morebitnem spodrsljaju vedel prebrati svoje neresnosti. (:

Pravtako sem sklenil stavo, ki vključuje zanimive kazni, v povezavi je pa kakopak s kilažo – novo leto, dooh – ter bom poročal o napredkih in postopkih “ketonske dijete”.

Ponovno tipkanje jutri, za danes bolj kratko.

...komentar

“And some things that should not have been forgotten were lost. History became legend. Legend became myth.”

Osebno sem človek, ki nad vse spoštuje in tudi prakticira iskrenost.. zadnje čase pa opažam, da jo vedno manj ljudi. Skrivnosti, neresnice ter prekrita dejstva so vsepogostejši vsakdanjik.. vsakdanjik, v katerem nimam nekih hudih želja preživljati moje akademske dneve. Skrivnostnost ter nezaupljivost sta sama posebej že precej slaba, vse večkrat pa ljudje, na prvo in z zelo ojačano nakracanim znakcem za absolutno, pred K in za O postavljajo KarierO. Ne vzamejo si več časa za hobije, temveč si raje, redko, vzamejo čas za prijatelje in kolege, ker so jim ambicije v morebitni, bodoči, profesionalni karieri bolj pomembe, kot skodelica čaja in zapolnjena soba kramljanja. Vsepovprek pa kakopak sledi stokanje in pritoževanje nad dejstvom, da nikoli nimajo časa. Ampak trdijo, da so kljub vsemu zelo zadovoljni s tem kar imajo. Dokler pomotoma ne stopijo na trn in se jim fasada, ki vse muke prekriva, zruši. Na dan nato pricurljajo stvari, ki jih sicer zlepa nebi povedali.

Zakaj? Kje je smisel – sploh v današnjem svetu – početi karkoli drugega, kot kar te osrečuje? Sploh v letih študija, ko so glavni stroški, ki jih moramo kriti: alkohol, kava, študentski boni, avtobusne vozovnice ter občasno menjavo kulija ter še občasnejšega nakupa novega bloka papirja, za odkrivanje umetniške žilice med morebitno dolgočasnimi predavanji.

Urniki bi nasploh lahko bili bolj prijetni, po večino faksih pa še zdaleč niso razlog, da bi bili razlog asocialnosti in priholoških frustracij, ki jih prepogosto srečujem ob mimogrednih “kako kaj”-ih.
Iskrenost, brezskrbno kramljanje, uživancija ter morebitna kava – vse ob enkrat – how hard is that? Vse težje, kot kaže.. vsaj družboslovci delujejo tako (jaaa, sem na družboslovnem faksu, ampak pretirano očiten naravoslovc).. in bla-bla-bla, samo še en neresnež več, ki ne hodi na predavanja, kolokvije, nima zapiskov ter cele dneve zabija ob gledanju neprimernih posnetkov na medmrežju?! Nak. Hodim na predavanja, prvi kolokvij imam v petek (uka se prične jutri), zapiski bi sicer lahko bili boljši, kar pa še zdaleč ne pomeni, da jih ni.
C´mon people.. get moving, start living! Prvič, da mi je bolonski sistem ter opcija menjave univerzitetnih usmeritev prijetna ideja.. naravoslovje (po prvi diplomi): here I come!

Where´d all the good people go?

...komentar

Niti nisem prepričan, če stvar obstaja in v kolikor, če obstoji, je infekcinska stopnja populacije.. jo pa imam!

Temperature so se spustile za ravno pravšnjo število, da je prehladno za kakršnokoli rekreacijsko početje v lahkotni obleki ter premalo, da bi si nadel kaj bolj konkretnega. Čez mesec dni, ko bodo temperature blizu ničle, me bo brez problema moč videti, kako za vse “soude” tekam po ljubljanskih peskopotjih PSTja, da mi okončine le ne bi odpadle, danes pa.. je ravno pravšnja temperatura, da se mi |nič ne lušta|… ajme, ajme, ajme.. (:

...komentar

“Allergy is a hypersensitivity disorder of the immune system.” – Wikipedia

Včeraj se je dan pričel s telefonskim klicem, da gremo do oktožja Šempetra, kjer je KGŠ organiziral karting tekmo za pičlih 22€ – 10 minut spoznavanja proge, 10 minut kvalifikacij in 10 minut tekme; 4 taktni karti z 200ccm prostornino motorja. Po nekaj težavah z lociranjem same steze, ki ni bila ravno v središču vsega, smo po kar nekaj minutah čakanja, prišli na vrsto za spoznavanje ter kvalifikacije. Imel sem malenkost nesreče, saj sem se vkrcal v bolj favlastega od kartov, kar jih je sicer bilo večino (2 od 7ih sta bila na nivoju). Čase smo kljub temu imeli znotraj ene sekunde, kar je na skoraj minuto dolgi progi, kar kul rezultat, če se mi v zadnjem ovinku pred vstopom v bokse – mahajoča križasta zastava – nebi nekaj zatavalo v stegno in me šavsnilo. Vse kar sem lahko videl je bilo, da ni bilo ravno najmanjše krilasto bitje, ni pa bilo časa razpoznati, kaj točno je bilo, z izjemo rumeno-črnega mustra. Osa ni bila, ker je bla reakcija na pik v naslednjih tridesetih minutah, kar precejšnja, kot za nekaj, na kar moj imunski sistem ne deluje hipersenzitivno, po besedah wikipedije. Na sršene načeloma nisem alergičen (sta me enkrat kar dva ob enkrat), ostane torej čebela.

Pričelo se je torej čakanje na sindrome alergične reakcije. Pik je kar precej zbadal in upanje v meni je še živelo, da je bil le sršen, kar pa je načeloma ljudi okoli mene spravljalo v večjo skrb, kot pa mene, hah. Že nekaj kratkih minut po piku, so prsti pričeli postajati manj občutljivi in vedel sem, da je bila čebela, prvič po petnajstih letih. Pričakoval sem precej blago alergično reakcijo, saj so znaki alergije prihajali relativno klišejesto in nič kaj drastično ali dramatično, ker pa antialergenov nisem imel pri roki in me je čedalje bolj srbelo, postopoma po celem telesu, je v končnem primeru padla odločitev, da me šofer zategne do bližnje lekarne, po Claritine.

Lekarna je bila kakopak zaprta in nekoliko nejevoljno sem se odpravil do Šempeterske bolnišnice, ki je bila nekaj minutih korakov stran. Medicinska sestra me je, že preden sem ji kaj omenil, napotila do prve ambulante, kar se mi je sprva zazdevalo, da vsi nekoliko pretiravajo, sploh pa, ker naj bi dobil prednost pred tistimi, ki tam že čakajo. Ko sem po polovični minuti čakanja zakorakal v prvo ambulantno sobo, si po napotnik zdravnice slekel majico in se napotil do vodoravnega položaja, med samim postopkom pa v odsevu šipe zagledal svojo silhueto, bil nekoliko šokiran, nad tem kar sem imel videti, sem počasi vedel zakaj sem za seboj obračal marsikakšen pogled. Bil sem zelo, sončno popečene rdeče barve, z neokusno dodanimi dodatki izpuščajev, ki jih je bilo malo morje. Ko sem bil naposled v horizontali in si pogled naklonil po delih telesa, ki jih z oblečeno majico nisem zaznaval, sem opazil na desetine in desetine precej velikih izpuščajev – krivda katerih je bila oh tako majhna in nedolžna čebela.

Gospodič medicinska sestra, mi je namestil plastično stvarco za infuzijo, ki pa ji je pred uporabo, sledilo še kar precej vprašanj s strani zdravnice, ki sem jih v zadnjih časih kar precej pogosto slišal, lucky-lucky, huh? Sledile so 3 injekcije, nekoliko močnejših anti-alergenov, katerih učinke je bilo moč čutiti v roku nekaj bolj solidnih sekund. Vsi trije člani sobotnega dežurstva, prve ambulantne sobe pa so bili precej presenečeni čez mojo suverenost, kot kaže, smo redki, ki vemo kako poteka postopek alergične reakcije in infuzije, ki pa s seboj nimamo niti enega pripomočka za “what if” primerke – facepalm. Po besedah gospodiča medicinske sestre, naj bi v roku 15 minut postal zaspan, kar mi ni bila najbolj prijetna misel, saj sem bil precej prepričan, da bom tekmo zmožen še odvoziti, ko pa sem slišal, da pred izvidi krvne analize ne grem nikamor in sobotni laboratorij ni najhitrejši, sem spanec.. prijetno pričakoval, saj trezne glave nisem imel namena čakati tri ure.

Po viziti, je padla ideja, da me bodo obdržali na opazovanju čez noč. Po nekaj izmenjanih besedah z zdravnico, sem jo spreobrnil, da to ni potrebno in da sem še taisto noč, nočni v hotelu. Ker so bili anti-alergeni, ki so mi jih vbrizgali, vsi uspavalne ranave, sem se ji nekoliko smilil, kljub temu pa sem noč, ob prevelikem številu kav, prebedel – pravtako zahvaljujoč precej veliki poroki.

Precej trapasta objava.. ki pa jo zaključim s stavkom, ki me je v prvotno tipkanje sploh pravil: ČE SI NA POTENCIALEN PIK ALERGIČEN, V DENARNICI NOSI KAKŠEN ANTI-ALERGEN, ne bo ti žal, meni je bilo! (:

...komentar

Danes (načeloma?) je Nikon predstavil novo linijo kompaktnih lečno-izmenljivih digitalnih slikozajemov in ko sem videl, kaj točno so predstavili, sem kaj kmalu ugotovil zakaj smo ekonomisti na tako slabem glasu, tržna analiza je japoncem očitno tujka.

V svetu digitalne fotografije, kjer je zoom izmenljiv, je kar nekaj priznanih formatov, ki vsak služi svojemu ciljnemu občinstvu:

- Najbolj zagreti profesionalni fotografi si bodo omislili “Medium format”, ki mu je podan senzor, za zajem slike, ki v današnjih dneh prehaja na 53.7 mm × 40.2 mm (prej 49.1×36.8 mm). Hasselblad, Mamiya in PhaseOne so znamke, ki se najpogosteje pojavijo v rokah zares profesionalnih fotografov. Senzor z zajemom 50+ Mp in preveč pogosto s Carl-Zeiss lečami (meni osebno, precej NEdopadljive) na ročno ostrenje, so idealen recept za veliko denarcev v žepu, ki jih ob 30.000€+ fotoaparatih tudi potrebuješ.

- Zelo zagreti amaterji in spodnja polovica profesionalcev si bo omislilo tako imenovani “Full Frame” format senzorja, ki se tako imenuj, po velikostni inačnosti s klasičnim 35mm filmom starodobnih slikozajemov (36×24 mm). Glavno vlogo pri trgu v tej kategoriji pripada Canonu (1Ds – 21Mp, 5D- 21Mp), ki pa mu sledi Nikon (D3x- 24Mp, D700- 12Mp), nekaj trga pa vztrajno trmari Sony s svojimi alfa igračkami. Za precej manj Mp se tudi plača precej manj, saj te 5D in D700 staneta “zgolj” dva tisočaka evropske valute.

- Malo morje je slikozajemov, ki posegajo z APS formatnim senzorjem, ki je najpogosteje izražen kar z nazivom “crop”. Iz slednjega razvidno, je manjšega formata od FF, pojavlja pa se v kar štirih inačicah:
– Canon APS-H: Canon 1D za profesionalne športne fotografe z 1.3x cropom (28.7×19mm)
– Nikon APS-C: Nikon Dxxx, D7xxx, D5xxx, D3xxx za povprečne potrošnike z 1.5x cropom (23.6×15.7mm)
– Canon APS-C: Canon 7D, xxD, xxxD, xxxxD za povprečne potrošnike z 1.6x cropom (22.2×14.8mm)
– Sigma Foveon: Sigma SD za profesionalno rabo z 1.7x cropom (20.7×13.8mm)
Google mi sicer ni znal povedati, koliko točno je bilo FF in APS formatov v razmerju prodanih, osebno pa bi ugibal nekje 1:10 razmerje (v prid APS, kakopak). Podatek, ki je prišel najbližje meji uporabnosti pa bi bil stanje na trgu, med proizvajalci, v kategoriji D-SLR: Canon 45%, Nikon 30%, Sony 12% ter 13% ostalih.

- Zadnje čase pa se pravtako uveljavljajo “nimam denarja za D-SLR s kvalitetnim objektivom, ampak se raje zgovarjam na velikost D-SLRja” (mišljeno v hecu, ne posmehu) formati. Nosi oznako “4/3″, ki opisuje razmerje med stranicama senzorja, ki pa sam meri 17.3×13mm. Sam format ni občutno manjši od APS, razlika pa se kaže v lečah, ki so jim za prenosnost, žrtvovali optično kvaliteto. Pravilo potrjuje nekaj leč, ki jih za Panasonic izdeluje Leica, ki pa so na cenovnem nivoju Canon L glaževine, pri čimer L stoji za Luxury. Simpatičen sistem, da ne bo pomote, sposobni senzorji, ki so še vedno 9x večji od senzorjev v klasičnih kompaktnih, ki nosijo podobne Mp, zgolj leče so “eeeh”.




Danes pa se je Nikon pridružil celotni “mirrorless” družini s predstavitvijo REVOLUCIONALNEGA izdelka (ja, posmeh). Glava družine je v tem segmentu Leica, s svojo krasno M8 (APS-H) in M9 (Full-Frame), ki sta bili ob izdaji dejansko revolucionalna izdelka, saj je ZELO težavno v tako majhno empalažo, stlačiti tako – razmeroma – ogromen senzor. Leica vodi politiko zgolj fiksnih “prime” objektivov, ki se podajajo z ogromnimi zaslonkami, brez zoom efekta in so za svoje zmožnosti zelo kompaktne; fyi: kovinske konstrukcije, brez avto-fokusnega sistema in elektronske zaslonke, vse ročno. Cene so zaradi omejene proizvodne količine zelo visoke, saj boste za paradnega konja med lečami odšteli kar 11.000€ (50mm f/0.95 Noctilux), M9 pa z 5.200€ ni kaj prida cenejša.
Sony je bil prvi, ki je v zelo majhno embalažo stlačil APS-C senzor in svet fotografov je bil sprva dejansko “uuuu”, ko pa so se na spletu pojavili testi zraven pripadajočih leč, je navdušenje v trenutku pošlo. Že res, da kovinska-ish konstrukcija leč, na dotik ni slaba, je pa optična kvaliteta in sama velikost leč.. precej katastrofalna, kar pa se pozna tudi v ceni, ki ni kaj prida astronomska, z vstopnimi modeli v kitu za 450€. Kljub nizki ceni pa celotno zasnovo v FAIL območje preusmerijo leče.
Glavno vlogo v teh vodah, kar se tiče sposobnosti, prevzameta Olympus in Panasonic. Več različnih 4/3 fotoaparatov, za več vrst potrošnikov. V kombinaciji s Panasonicovo “pancake zoom” lečo, ki se v času neuporabe skrči na zares majhen volumen so ti sistemi fantastično prenosnega formata in več kot odlično izpolnjujejo namen za katerega so bili zasnovani. Če pa uporabnik zahteva več, prideta v igro Voigtlander, s cenovno dostopnim 25mm f/0.95 in Olympus z 12mm f/2.0, oba robustne kovinske izdelave.




Logična poteza bi bila za Nikon predstaviti pravtako 4/3 sistem. Ampak Nikon je raje predstavil “Nikon 1″ format, ki ima kar 2.7x cropa in je v očeh mnogih zahtevnih uporabnikov igrača. Zakaj v igro vpletam zahtevne uporabnika, fotoaparat – v velikosti kompaktnih – je zelo očitno nasplovljen na začetnike! Ali pač ne. Cenovno so stvari, kar na precej smešnem nivoju. 650$ za cenejšega od dveh modelov z 10-30mm f/3.5-5.6 lečo ter 900$ za dražjega, z isto lečo.
Cena narekuje naslovljenost zahtevnejšim uporabnikom, ki pa se že od najave dejstva, da bo 2.7x crop, krimžijo nad ogromno globinsko ostrino (del slike, ki ni oster; večji kot je senzor, lažje je v kombinaciji z veliko zaslonko (f/x) doseči manjšo globinsko ostrino – f/0.95-2.8 je denimo majhna globinska ostrina, 3.5 torej ni slabo, ne? Je, zelo slabo, saj je treba upoštevati še “crop factor”, ki pa je pri enki kar 2.7 in lečo spremeni v 27-81mm f/9.5-15, kar pa je naravnost katastrofalno).

Sam koncept potencialno rešuje samo še kvaliteta samega senzorja, ki pa je trenutno še pod vprašajem. Zmore 10.1Mp, kar pa bo ob svoji velikosti – načeloma – prineslo zgolj povprečne rezultate ter ob sparitvi z Nikon-1 objektivi, kakšen zeh več, v svetu digitalne fotografije. Nikon svojim uporabnikom vrata odpira z adapterjem, ki jim bo omogočil uporabo vseh Nikon objektivov, ki so precej fantastičnih kvalitet, problem pa bo, kot pri Sonyju, velikostno razmerje med samim fotoaparatom in objektivom – ki bo v tem primeru zares smešno.

Canon trenutno izvaja tržno analizo in še presoja, koliko smisla ima vstop v ta segment trga. Kot njihov uporabnik pa lahko samo upam, da bo vsaj Canon tisti, ki bo izmed treh velikanov digitalne fotografije, zmožen predstaviti “uuuu” faktor, ki bi bil nadvse fenomenalen, če bi uhitel biti tretjino velikosti tistega, ki ga razpolaga Leica.

EPIC FAIL za Nikon – lastnik Canona gor ali dol.

...komentar

Človek, ki mu je precej pogosto – zelo premnogokrat – dolgčas, si še vedno ne najde dovolj interesa in časa, da bi kaj zanimivega natipkal na blog. Pavziranje na “podeželju” me je res potrlo, ajaj. (:

Ko se ponudi priložnost za bilokaj drugega kot prakticiranje ničesar, je zatorej nasmešek na ustih, ko je tisti nekaj, nekaj zanimivega – karting v Logatcu, kjer je praktično nemogoče skozi ovinek brez drifta! – toliko večji! Suha steza je sama posebej že precej gladka zadeva, ko pa tik pred “tekmo” prši z neba.. je naravnost recept za “spin the kart”! V prvem krogu mi je na nek zanimiv način s četrtega mesta uspelo priti na prvo, s katerega pa me je zasukalo v tretjem ovinku, kjer sem povzročil en velik “bumber kart” po katerem sem po nekem srečnem dogodku obstal na tretjem mestu, kjer sem do konca tudi ostal, kljub dodatnim spinom. (:

Karting v Logatcu… sam priporočam lahk, drifting is f****** phun! Konec meseca se potencialno ponovno zberemo, do takrat pa avtomobilistične simulacije na računalniškem volanu (igričar je vse nascau za najmanj 2 sekundi na krog) in mogoče kakšen kilogram manj!

...komentar

Ljubezen je dvorezni meč.

Kdor jo je že izkusil ve, da je hkrati najpreprostejši in najzahtevnejši občutek,.. bog se usmili, da bi se ga kdo lotil ubesediti, ker bo overdose vseh traparij, zgolj bistvo NE bo zajeto. V poplavi prenasičenih medijev, knjigah in še mersikje drugje, naletimo na tisoč in eno definicijo, še več raznovrstnih občutkov, prebliskov, sklepov, spoznanj, ki pa so skoraj vedno pre- : pocukrane, dramatične, melanholične, etc. Hollywood nam pripoveduje veliko, veliko možnih zgodb in scenarijev, ki jih v realnem svetu skoraj gotovo NE bomo naleteli (izjeme potrjujejo pravilo, ni pa razlog, da na film ovečite prav in zgolj le izjeme), knjige so zastarele, revije pa v nedogled razglabljajo kako je ta z onim in miljon traparij, ki pravzaprav ganejo ničegar. Where the fuck did all the actual love go?

Pred par ducat leti, ko je bilo druženje z realnimi ljudmi še v modi, ko so bile gostilne, klubi in ostali socialni spoti še okupirani, je bilo sila enostavno spoznati, sčasoma, nekoga, ki ti ugaja in je sčasoma postalo nekaj več. Danes pa smo pod uko brezvezne komerciale, ki na vseh področjih, do te mere pretirava, da ježeš. Pravgotovo eden izmed slabših filmov v zadnjih letih je Twilight, ker pa zgolj, eden slabših filmov, vseh časov, nebi bil dovolj kot solo film, je del filmske serije. Med odraščanjem si mlada deklina strastno ogleduje prav take filme.. Eat, pray, get run over by a bulldozer, etc… in naj kdo reče, da smo moška populacija nedorasla, mi imamo vsaj streljačine in internetne igre, ki z izjemo notranjega otroka, ne uplivajo na nikogar. Ko moški dobi dovolj resen poziv za resnost, kaj bo? Resen. Kaj pa dekleta? Nerealne hollywoodske predstave o tem kaj pravzaprav čustva so, idijotski modni ideali, ki so plod neštetih ur photoshopa, ličila primerna za cirkuške predstave.. Če dekletu z eksplicitno resnim tonom vkažeš naj neha biti pocukrano romantična.. run.. and don´t look the fuck back..

On a serious note: veliko bolj mi je po godu, da vsake 2 meseca zaigram kakšno virtualno dogodivščino, kot pa alternativa. V današnjem svetu se pojavljajo poženščeni moški, pravtako pa tudi malenkostno bolj fantovska deklata (psihološko)… in glede na zgornje brezsmiselno tipkanje.. mi preostane zgolj in samo še želja, da na kakšno tako naletim, ker mi komercialna romantika gre do precej neznosne mere na kekec.

...komentar

Zahvaljujoč TiTubi, imamo skoraj vso glasbo za klik oddaljeno. Osebno sem slišal že kar precej slovenskih glasbenikov v živo in z izjemo Elvis Jacksnov, sem bil nekoliko razočaran nad večino. Ozvočenje povprečnega benda ni ravno na nivoju in je tako že predpogoj za kvalitetno glasbo strel v prezno. Najpogosteje, sem si raje z medmrežja, prenesel “live” inačico albuma oziroma nekaj kar je bilo nekoliko obdelano. Ko pa sem bil minuli teden spontano v Puli, sem ugotovil, da ozvočenje le ni vse.

Veliko ljudi bi si ob tem mislilo “doooh” in prav je tako. Vzdušje na Jack Johnsonu je bilo precej imenitno in kljub temu, da 3/4 ljudi niti toliko ni poznalo njegove glasbe, da bi kakšno zapeli, je bilo še vedno precej pestro, če ne drugega je ravno pravšnje število piv, gotovo tudi nekoliko pripomoglo, da sem plesal z naključnimi, ki se sami od sebe niso premikali več, kot, ko se ti krči in širi prsni koš.. deležen sem bil zgolj in samo nasmejanih obrazov ter konter, na mojo nesposobnost plesne kulture.. face palm – še dobro, da se bliža oktober in bom s kolegico pridno hodil na plesni tečaj, neke splesne stvari, ki si jo še nisva čisto izbrala, huum. Mah, pomembno je, da bom v roku parih mesecev, precej manj nesposoben, ko bom pijan – veliko je pripomorel že slackline (hoja po vrvi).

Glasba v živo je precej odvisna od same akustike in pa opreme, ki jo ansambel razpolaga. Sem pa šele pred parimi dnevi ugotovil, pravzaprav kolikšno vlogo igra tudi lokacija in vzdušje, kar me je precej zagrelo, da bi obiskal kakšen koncert več; Jamiroquai, here I come – soon, I hope!

...komentar

Ko se mi nekaj zdi tako brezmejno grdega, da o tem blogam…


Pred kar precej časa sem na starem blogu imel objavo, v kateri sem trdil, da so vsi BMWji grdi, preplačani in jih nasploh vozijo prepotentneži. Po serijah sem predlagal boljše alternative: namesto BMW1 raje Golf GTI/GTD/R, itd. Bilo je kar precej ljudi, ki se z menoj v absolutnem smislu niso strinjali, ko pa so bili povprašani po razlogu zakaj mislijo, da sem kreten, ko primerjam BMW z drugimi avtomobili, je bil odgovor vedno “KER JE BMW!!”. Torej, raje bi vozili za optične receptorje precej neprivlačno stvorstvo, kot pa cenejši, lepši, boljše opremljen avto z mogoče malenkostno slabšimi voznimi lastnostmi (RWD, priznam, da nekaj šteje), zgolj ker je BMW, precej žalostno, do kolikšnega poveličevanja statusnega simbola v družbi smo prijadrali.

Zadnja leta pa moram priznati, da so na trg pripeljali v seriji, stvari, ki so mi bile precej do zelo prijetne na pogled: stara serija 5 je bila eden izmed najgrših avtov – nasploh, prva generacija X5 je bil zame absolutno najgrši “terenski” stvor, itd. Ko pa je na trg prijadrala druga generacija X5 pa sem moral priznati, da je sicer preveč kičasta in napihnjena, je pa kljub temu precej všečna stvar, če bi bil na terenu kaj boljši, kot naključno izbrani 4×4 gnani stvor, bi ob boljšem stanju financ.. nja.. ampak.. vseeno.. Range Rover Vogue je ZAME že precej časa in še vedno ostaja, najboljši in najlepši izmed ekskluzivnih SUV-ov. Ko pa sem videl novo študijo M5 pa sem bil dejansko “waaaw”, kar pa pravzaprav pove že vse (precej blizu RS6-ki).

Dejansko se mi je počasi, vsaj kar se tiče njihovih zunanjosti – znotraj so mi še vedno precej “fuj” – mnenje izboljšavalo. Ko pa sem zagledal študijo reinkarnacije prve serije.. mi je kaj hitro precej padlo. Gršega avta v premium razredu definitivno še nisem videl, v primerjavi se mi sedaj prva generacija zdi fantastična – ki mi je pa nasploh, pravtako rahlo ne-pri-srcu. Kje so dobili idejo v serijo tadi tako absurdno grdo stvar in to za tako ceno, mi je zelo velik vprašaj. Najbolj logično bi se mi zdelo, da hočejo z grdim izgledom enke, dvigniti povpraševanje po trojki, ki bo v novi seriji zelo verjetno precej bolj privlačna stvar. Do takrat pa.. shame on you, BMW, shame on you! Zadek, ki me na nek način spominja na Polota (luči) in sprednji del, ki ima luči absolutno prenizko stacionirane.. če bi bile denimo 20 centimetrov višje ter nebi sprednji del nebi padal.. bi uhitel biti precej, precej lepši. V temtakem primeru pa: pogled od spredaj – GRD, pogled z zadnje plati – GRD, s strani – ojoj.. GRD.




Verjamem, da se bo 25-35% ljudem zdel naravnost fantastičen, toda.. naslednjič, bi bilo lepo, da bi merili na vsaj 50% všečnostno stopnjo splošne populacije… (:

...komentar

Sledeča tuhtanja so zgolj prebliski in zelo neumesne misli nekoga, ki ima preveč časa – niso za vseti kaj prida resno.. po vsej verjetnosti pa bo iz tega, postala nova “kategorija” na blogu.. /reboot “world”, stvari, ki motijo skoraj vsakega, do te mere, da še jaz tipkam čeznje.

“Kam gre ta svet?”, je vprašanje, ki si ga veliko premnogokrat zastavim. Ko so vrednote, vredne vedno več in istočasno vedno manj. Denar je bil pred časom stvar, ki je imela neko vrednost, se jo je cenilo in jo spoštovalo in ne, da se ga današnje dni razmetava po tekočem traku za vse nepredstavljive neumnosti, ki sčasoma postajajo tako banalno zapolnjene z idiotizmom, da se vedno pogosteje pojavljajo prepiri med nasprotujočimi opozicijami bednikov, ki jim je zanje dejansko dovolj mar, da čeznje višajo glas – grow up! Vedno znova se primem za glavo, ko zasledim, da nekdo hvali iPad in kako je veličastno imeniten – ob ceni nekje blizu 300€ (za 32Gb verzijo), bi se vsekakor strinjal, ob cenovni politiki, ki pa jo Apple dejansko izvaja pa imam dve kapi, ki jih klanjam: eno kupcem in drugo Steve Jobsu – naj vsak sam ugiba, komu jo klanjam s smoothijem sarkazma, cinizma in posmeha. Nekoliko zajadral.. danes vedno več mladine, vedno več časa in napora vlaga, da bi tiste vrednote dobili. Ker pa je vedno več vrednot le statusni simbol, ki kaže, česa vsega si ne moremo privoščiti, a smo vseeno kupili, smo v končnem primeru spet prispeli v izhodiščno točko, iz katere smo krenili v samem začetku, ponovno varčujemo, za nekaj kar pravzaprav nočemo oziroma nas bo ob istem času spravljalo v dobro in slabo voljo. Avtomobil je bil zasnovan za transport nekoga (in velikokrat nečesa) iz točke A v točko B. Danes, če avto ne pade v oči, spusti zvok do sosednjega mesta in še pol ure po prispetju ne zavdarja po skurjeni sklopki, gumi in še bog-si-vedi-in-usmili čem.. enostavno ni avto. Poznam mladeniča, ki je dve leti po končani izobrazbi pridno živel pri starših, da si je po dobrem letu in pol, kupil rabljen nemški statusni simbol, ki je bil v njegovih očeh absolutni znak, da je največji mamojebec, dejstvo, da smo ga vsi posmehovali, ker ni imel niti klime, električnih oken, približno varčnega motorja, hitrosti, izgleda.. pravzaprav vse, kar je avto sploh imel, je bila značka, ki pa jo z nekaj kreativnosti in prostega časa, lahko spacaš za nekaj evrov in namestiš na nekoliko boljšega Trabanta, isti ključni atributi avta, plus precej bolj boš opazen, saj je bil vsaj v Harry Potterju. Ampak, vrednote, ki so veliko vredne in ob istem času nič, so očitno nov standard. Ker sem zgolj študent in se problemom iz realnega življenja zavestno izogibam, ker vem kako nedorasel sam svet je.. sem podal precej neumen primer, vendar precej posplošljiv. Zelo veliko je ljudi, ki bo raje vzbujalo zavist tistim, ki jih pravzaprav ne pozna in stradalo družino, kot pa imel nekaj, svojim standardom primernega in raje za svoje veselje raspolagalo z drugovrstnimi imenitnostmi.

To je zgolj malenkost v primerjavi s tem, kaj se dogaja v političnem svetu. Čez ameriko je škoda izgubljati besede, že zgolj zaradi brezmejne potrate kisika, ki ga porabimo med odpiranjem ust ozirano tipkanjem. Ker pa je neumnost nalezljiva, se je pred mnogimi desetericami let, pojavila tudi na domačih tleh. Brezmejno zadolževanje, sam koncept denarja,.. kar je še vse znosno, ker lahko ignoriraš, ko pa ti komunala naloži, da moraš ločevati odpadke, se pa pojavi malenkostna vročica. Samo ločevanje je simpatičen koncept in ga vsekakor podpiram. Ko pa ti kontejnerje postavijo 500 metrov od hišnega praga, ti ne ponudijo niti najmanjšega pripomočka, ki bi bil človeku v pomoč in ti kot za piko na “i” dostavijo še višjo položnico? Predrznost much? “Stroški so se dvignili, bodite veseli, da se vam je le za toliko dvignilo!” – Zelo nadležen in še bolj NE na mestu argument, ki mi vedno znova privabi dim iz ušes. Odpadke so do nedavnega enostavno zagrebli z nekaj zemlje, lepo – no, grdo in prav. Z ločevanjem bo komunala pridobila zelo lep kupček denarja z recikliranjem in z “biološkimi odpadki” sedaj ločenimi od ostalih, kaj sploh še ostane ne-reciklabilnega? Višji stroški, lepo vas prosim.. če že nateg, vsaj za en prst vazeline in vsaj cenovno dostopno alternativo klasičnim “kantam” pred hišo z izjemo, da so tri..

...komentar